My way

sobota, 01. julij 2017

FILMI


Že kar nekaj časa je od festivala Kino Otok. No, tudi od Festivala migrantskega filma je minil že kak teden. Saj se osramočeno zaziram v svoj popek in momljam, da ne bom več tako pozna, ampak kaj, če … (vstavi izgovor po želji).

No, pa pojdimo najprej na prvi festival, na izolski Kino Otok – Isola cinema. Tam sem si letos ogledala cela dva filma, ampak sta bila ta dva imenitna. Film Velikani (Léa Fehner, Francija, 2015, 144 min) pripoveduje o potujoči gledališki skupini, v kateri vlada strast. Strastno se prepirajo, ljubijo, pogovarjajo, uprizarjajo igre … Največji velikani so njihovi egi, ki pogosto pridejo na plan, a se tudi umaknejo. Živahna zgodba je na momente grozljiva, tragična, trenutek na to pa nadvse ganljiva. Med igralci je tudi par. On starejši, ki ima iz prve zgodbe sina, ki je umrl zaradi levkemije. Ona mlajša, noseča. Pričakujeta sina. Njega to vrže iz tira, odpravi se k bivši ženi (gledališko pleme seveda ne ve, kam ga je odneslo, morda se je »usral«), kjer se pomenita o izgubi. Zdajšnje dekle medtem rodi zdravega fantka. Ko sestra pride iz porodne sobe rekoč, da lahko oče pride v sobo, se tja odpravi celo pleme, kljub temu, da so si še pred kratkim preklinjali prednike do opic. Ko je treba, stopijo skupaj. Ko se odtihotapijo iz porodnišnice in zapuščajo kraj zadnjega nastopa, se jim pridruži tudi ata. Morda se bere pocukrano, a ni. Ostane prijeten občutek domačnosti in topline. Ter zavedanje, da si družino izbiramo sami, kri ni vse.

Kaisin čudežni gozd (Kuun metsän Kaisa/Kaisa’s Enchanted Forest, Katja Gauriloff, Finska, 2016, 84 min) je dokumentarec o Laponcih. Gre za kroniko prijateljstva med Kaiso in pripovedovalcem, med Laponko in Angležem. Mater familias Kaisa pripovedovalca posvoji, pri njih živi precej časa. Med drugo vojno se mora vrniti v Anglijo in zapustiti dom na severu Finske. Laponce potem preganjajo sem in tja. Omogočijo jim novo bivališče, pripovedovalec pa jim pomaga do živine in hišk, kakršne so poznali. Tudi tu gre za pomen plemena in medsebojne pomoči, tudi če nisi povezan s krvjo.


Film V tranzitu (En transito, Oskar Tejedor, 2016, 87 min) je bil prikazan na Festivalu migrantskega filma. Prikazuje realnost žensk, mater, soprog, ki se iz južne Amerike odpravijo v Evropo delat, da bi preživljale svoje družine. Prikazani so odnosi na daljavo. Z otroki, partnerji, starši. Saj vemo, da je hudo, ampak ko vidiš ženske, ki ne vedo, kako so njihovi otroci, o čem razmišljajo, kaj počnejo, kaj imajo radi, te pa vseeno stisne. Ampak se navadijo. Ni jim lahko, gre pa. Nekateri celo pravijo, da se zdaj, ko so mame odsotne, celo več pogovarjajo in se bolj poslušajo. Najbrž je res treba iti daleč, da se zbližamo.

Tri so lepe reči, zato naj bo to za zdaj dovolj. Več pa kmalu.

četrtek, 29. junij 2017

Mikael Lindnord: ARTUR

Mikael Lindnord: ARTUR
prevod: Miriam Drev
urejanje: Samo Rugelj
založba: UMco
leto izida: 2017 (lihkar, je še topla)

Je pes. Kako čudno zame, a ne? Prav res. No, pa to ni kar en đukec, ampak pes, ki je prehodil Ekvador, da je našel dom, kot piše na knjigi. Pa en tak zmešan rumenec je na slikici, da skoraj ni mogoče, da te knjige ne bi prijela v svoje šape. In je prebrala na dušek.

To je zgodba o ekstremnih športnikih (če se samo spomnim, kaj so vse prestali, me štihne v križu in popade morilski musklfibr), ki so se podali na 700 km dolgo pot v Ekvador. Tam so hodili, tekli, kolesarili, se spuščali s čolni po brzicah. Za hrano in spanje ni bilo časa. In tam nekje se jim pridruži umazan in dokaj neugleden pesjan. Ta je tako kul in tako vzvišenega obnašanja, da je popolnoma logično, da bo Artur. In da gre z njimi. Pa je šel. In ne samo čez tako nečloveško naporno pot, ampak je premagal še vse birokratske ovire (hm, ne vem, če to ni še huje) in prišel domov na Švedsko. In zdaj živi kot car pri avtorju knjige Mikaelu. In še vedno rad bezlja, hribolazi in mlati mesne kroglice.

Seveda je zgodba o psu čudovita zgodba o prijateljstvu med psom in človekom (čudovito, da so se spomnili tudi na Konrada Lorenza in njegovo misel o zvestobi psa). Tu gre predvsem za zgodbo o vztrajnosti, osredotočenosti na cilj in predanosti, ne samo cilju, ampak članom ekipe, sebi  … Saj ni treba, da premagujemo tako nečloveške razdalje in napore, kot jih preživlja ekipa v tej knjigi. Od njih se lahko navzamemo strasti do svojega početja, empatije in tovarištva. Artur torej ni samo zelo zadovoljen pesjan, spomni nas tudi na marsikaj, na kar pogosto pozabljamo. Pa to niso (samo) mesne kroglice …

sobota, 17. junij 2017

Knjige, knjigice, za prebrat

Za poletno in malo manj poletno branje iz srca priporočam naslednje knjige:
Elif Shafak: Čast
Orhan Pamuk: Tiha hiša
Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok
Kadar Abdolah; Hiša ob mošeji

Čakajo pa me še:
Hella Hasse: Črno jezero
F, S, Fitzgerald: Mladi bogataš
Stephen King: Veliki pohod
Ciler Ilhan: Izgnanstvo
Arjan Pregl: O ženski, ki ni hotela z balkona
Anne Michaels: Ubežni delci
Aglaya Verweanyi: Zakaj se otrok v polenti kuha

Mikael Lindnord: Artur

Poleti bo malo manj gneče in malo več časa, da kaj zapišem o prebranih knjigah (cilju - dve knjigi na teden - težko sledim, priznam). Pa tudi kak film bo še padel (predvsem oni iz Kina otok).

četrtek, 18. maj 2017

Animal Liberation

ANIMAL LIBERATION

The dog says as of now he’s to be called
A fur-bearing quadruped
Because dog has a demeaning sound.
I’ll try to oblige, I’ve said
(But privately I often call him hound).

The cat says feline is now the proper word
And has more dignity than cat.
I don’t want her to feel insulted—
Anything but that.

They even say the big old tree  
Should be a woody plant instead;
Tree evokes the sound of saws,
Is offensive, not well meant, they said.
Woody plant is nothing very new
And tree sounds excluding from a bush’s point of view.
(This is what it’s all about:
The bushes mustn’t feel left out.)

Now the fur-bearing quadruped
Wants to change to canine
(Which as far as I’m concerned is fine),
Since the other designation never quite caught on.
It was too inclusive; it struck a jarring note;
There were objections from some foxes, a wolf pack and a stoat.
The cat has meanwhile moved on to another thing,
To felis domesticus, which is Latin and has a certain ring.  
        
I went to sit down under the woody plant
In a sort of mental fog             
And noticed that the—whatever—
Still ate from the bowl marked DOG.
I’m getting used to the new terminology, but
Now he says he’s going to reclaim mutt.

                                                                —Sarah Lawson



Published in The Interpreter’s House 2012

petek, 03. februar 2017

Kurc, pa kaj

Ja, saj vem, ne spodobi se grdo govoriti. Kaj šele grdo pisati. Da ne omenjam tega, da to potem še daš v javnost, da vsi vidijo tvojo nespodobnost. Z žajfo umit usta in s sirkovo krtačo zdrgnit prste, ki tole tipkajo. Ampak v zadnjem času sem doživela epifanijo. In ugotovila, da je to res edini recept, da se pobereš.

O tem, da sem delala čisto in popolnoma preveč, poskušala ugajati vsem, pa še komu zraven, da si nisem upala povedati, kaj mislim in kako čutim, me je pripeljalo do izgorelosti in težav s ščitnico. Zdravila so v tem primeru vredna zlata, da pomagajo vzpostaviti kemijo na pravo raven. Sem neizmerno hvaležna, da so mi dostopna. Hormoni so se morali postaviti na svoje mesto in začeti normalno funkcionirati, da sem lahko začela funkcionirati tudi jaz. Ampak to je bilo še daleč od tistega, kar bi jaz rada bila.

Pa sem se potegnila za uhlje, se zbrcala v ta zadnjo in si prav ostro zaukazala, da naj pazim nase. Pa sem. Telefon je po določeni uri izklopljen za službene reči, maile izgnoriram (saj tudi, če kdo kaj hoče od mene ob devetih zvečer, lahko po mojem počaka do jutra; če pa ne, pa bohpomagi, jaz ne morem). Zvečer brez slabe vesti gledam serije in filme, pa berem. Čez dan pa, ko delam, delam, ko sem zunaj s kužki, sem pa zunaj s kužki. Med delom si ne dovolim več toliko bluzenja, med sprehodom pa sem na sprehodu. V vsak dan poskušam umestiti nekaj tistega, kar rada počnem in kar me sprošča. Sem spada tudi pisanje, zato vas bom zdaj pogosteje zasipala s prispevki na blogu. Počasi tudi razmišljam o uresničevanju večjih želja; ker sem malo vraževerna, bom o tem pa kdaj drugič.

Odložila sem tudi nekatere obveznosti, ki so mi črpale energijo in me utrujale, tako da nisem mogla uživati v lepih trenutkih tega dela. Včasih je treba prekiniti, obdržati lepe spomine in iti naprej, gotovo bo prišlo kaj ravno tako lepega nasproti. Prepričana sem v to.


Če mi kaj ne uspe, pa si rečem – kurc, pa kaj, pa drugič. Če se potrudim, pa mi vseeno ne uspe tako, kot si želim, ponovim mantro. Pomembno mi je samo to, da sama pri sebi vem, da sem dala vse od sebe v danih pogojih.  V bistvu mi je čedalje bolj pomembno moje mnenje. In čedalje raje sem sama s sabo. In potrebujem čedalje več miru in samote, da se lahko potem družim in delam z drugimi. Tako se mi ta trenutek zdi prav. In je dobro tako.

nedelja, 20. november 2016

Moj 20. Liffe

Liffe je sinonim za november. In november za Liffe. Letošnjega sem čakala še posebej nestrpno, saj je bil letošnji festival že moj 20. po vrsti. Na to dolgotrajno razmerje sem kar zelo ponosna. In prav je tako.
Kljub tej lepi obletnici se letos zame Liffe ni začel preveč prijazno. Zaradi logističnih težav so nekateri filmi, med katerimi sta bila dva, ki sem ju prevedla jaz, zamujali v Ljubljano. In so jih malo prestavljali. Film Prikazen (Fantasma, Lisandro Alonso, 2006) pa je bil v celoti odpovedan. Kar je škoda. Morda nam ga pa bo uspelo videti ob drugi priliki. Ampak težave so bile manjšega obsega, nič takšnega, česar odlična ekipa ne bi mogla rešiti.
Poleg Prikazni sem prevedla film Posebna znamenja: nobeno letošnjega gosta Jerzyja Skolimowskega. Film je posnel v študentskih letih in se z njim prebil med resnejše filmske ustvarjalce. Film govori o mladeniču, ki ga igra kar Skolimowski sam, ki se izogiba služenju vojaškega roka in se zateka v študij ihtiologije. Ko nekako ugotovi, na fakulteti mu pri tem pomagajo, da nekako diplomiral ne bo, mora v vojsko. Jutri. Zato malo bluzi in se druži s kolegi. Portret fanta na koncu mladosti in na pragu odraslosti. Zanimivo, čeprav na trenutke rahlo narkotično. Prvi sklop kratkih filmov, ki nam je prinesel tudi zmagovalca, film Figuro (Figura, Katarzyna Gondek, 2015) nam je postregel tudi s filmi Konec je s puberteto, kjer dvojčici, ena je depresivna, druga pa anoreksična, vstopata v svet seksualnosti. Rože in riti. Film, kjer skupaj z nekim moškim, gledamo rože in riti. Nočna ptica Špele Čadež (katere film Boles je absolutno imeniten) je duhovita pripoved o jazbecu, ki se naje prezrelega sadja. In je malo zmeden. Patrulja ugotovi, da ni ravno mrtev, ampak samo rahlo pijančkan. Duhovito in lepo. 9 dni skozi moje okno v Aleppu je videodnevnik vojne v eni ulici. In osebno pričevanje o poteku vojne v Siriji na mikroravni. Grozljiva dolina je lepa animacija o bitki med vojno, ki jo pripovedujeta lutki v muzeju. Kung Fury pa je parodija na 80. leta 20. stoletja. Prvič po dolgem času mi je bilo všeč, da sem odraščala v tem desetletju, da sem se lahko krohotala šalam v tem filmu. Čeprav je film na trenutke trapast, je vendarle zelo duhovita parodija na policijske serije, sentiš nadaljevanke, reklame in računalniške igrice. Pa še nekaj prevajalskih orehov sem morala streti ob tem. Upam, da uspešno.
Podnaslavljala pa sem precej filmov. Učiteljico, Čas za pozabo, Zadnjo kinopredstavo, Pesem somraka, Slava, Ranjena srca, Končni obračun, Nenaravno Osebna stilistka in Preobrazba. Nekaj filmov tudi večkrat. Med temi filmi bi posebej izpostavila Pesem somraka (Sunset Song, Terence Davies, 2015). Kruta zgodba o dekletu, ki odrašča v prelepi okolici Aberdeena ob krutem očetu v krutem svetu. Ta ji najprej vzame mamo, nato še očeta. Poroči se in živi na kmetiji. Mož odide v vojno, a ga zaradi dezerterstva ustrelijo. A ona kljub vsemu pokončno nadaljuje svojo pot. Film, ki bi si ga morali ogledati, ko nas prime, da bi se smilili sami sebi. Na drugem mestu pa je Preobrazba (Transfiguration, Michael O'Shea, 2016). Film o Milu, ki živi s starejšim bratom v nevarni soseski. Oprime se zgodb in filmov o vampirjih (punco pelje gledat Nosferatu). Prepričan je, da je vampir tudi sam. A ko več časa preživlja z dekletom, pozabi na svoje krvosesne pohode. Edino, česar se lahko oprijema, je vampirski kodeks, če temu lahko tako rečemo. A tudi ta mu ne pomaga v krutem svetu, kjer živi. Tudi Osebna stilistka (Personal Shopper, Olivier Assayas, 2016) me je prijetno presenetila. Film o nadnaravnih silah, o povezanosti dvojčkov, kjer se ves čas sprašujemo, ali kaj obstaja onkraj smrti. Čeprav se zdi, da se morda malo vleče, je vendarle zaključek presenetljiv.
Nagrade so podeljene. Letos se z njimi v celoti strinjam, saj so to filmi, ki jih je treba videti. Pa še kakšne tudi. Poleg veliko odličnih filmov, ki sem jih videla po službeni dolžnosti (niti enega nisem šla gledat v dvorano, zato se javno brcam v ta zadnjo in si resno ukazujem, da si nekatere od filmov nujno moram ogledati kasneje), sem ponovno srečala ogromno finih ljudi, s katerimi sem kramljala o tem in onem (filmu, kakopak). Posebej vesela pa sem bila dveh človečkov. Blasts from the past. Lepo je bilo po približno 100 letih videti svojo učiteljico s tečaja angleščine. Spomin za obraze in imena ni zatajil, kar me nadvse veseli. Pa moj učenček iz časov, ko sem učila v osnovni šoli, me je tudi presenetil, saj ima še vedno obesek za ključe, ki sem mu ga podarila za uspeh na tekmovanju (pa tudi zato, da bi se nehal igrati z mojim, hihi).

Prosta nedelja je prišla še kako prav, da sem zajela sapo za nove podvige. Eden me čaka že naslednji teden – Knjižni sejem. Se vidimo!

četrtek, 23. junij 2016

Iz take snovi smo, kakor so sanje …

 Pravkar se je končal 7. festival migrantskega filma, ki je postregel s kar nekaj težko pričakovanimi celovečerci in kratkimi filmi. Ti niso prav v ničemer zaostajali za svojimi daljšimi brati, so pravi biserčki izbrušenih in lepo prikazanih zgodb.
Film je otvoril film starega znanca festivalov, prijatelja Kino Otoka, Želimirja Žilnika Destinacija Srbistan (Destinacija Serbistan, Srbija, 2015). V njem sledimo zgodbam migrantov, ki prihajajo od vsepovsod in jih pot zanese v Srbijo. Srečujejo se z birokratskimi preprekami, hudimi zlorabami osnovnih človekovih pravic, razčlovečenjem in bedo nasploh. Na osebni ravni je za migrante gotovo najbolj boleče spoznanje, da niso prišli v obljubljeno deželo, ampak je beda v Evropi v bistvu dokaj podobna njihovi bedi. »Princip je isti, sve su ostalo nianse[1],« poje Balašević. To ugotavljajo na svoji poti tudi migrantje. Odločajo se vsak po svoje. Nekdo kupi hišo ob meji, da bo lahko kasneje odšel naprej. Nekdo bo ostal v azilu, da bo premislil, kako naprej. Nekdo pa bo odšel naprej in sledil sanjam.
Sanjam so sledili tudi trije prijatelji v kratkem filmu Katar (Quatar, Ognjen Petković, Srbija, 2013). Natakar, pleskar in ekonomist si želijo boljši svet. Vsak dan se srečujejo v baru in sanjajo. Svojim sanjam tudi sledijo, a jim ne uspe. Spet se srečujejo v isti gostilni. Vse je ostalo isto, samo vlada se je zamenjala. Za sanjami je iz Slonokoščene obale v Kanado odšla tudi Monifa Toure (Dva svetova, Deuy mondes, Jorge Victoria, Kanada, 2014). Vsak dan kliče mamo in ji pripoveduje, kako uspešna je, želi si, da bi bila mama nanjo ponosna. A ji mora kmalu sporočiti žalostno novico, da ji niso odobrili azila. Številne Filipinke so se za sanjami odpravile v Hong Kong, da bi tam delale kot služkinje. Poklic služkinja (Profession domestique, Julien Brygo, Francija, 2015) je namreč v Hong Kongu mnogo bolje plačan. Delajo po 16 ur na dan, ne morejo si urediti bivališča, po izteku pogodbe morajo oditi iz države v 14 dneh. Plačajo jih minimalno, a ta denar gospe pošiljajo domov. Kako jim uspe? Težko. Njihov denar je težko prislužen, prav tako grenak je Smetiščni denar (Trash cash, Wilberfoce Muzahura, Uganda, 2014). John Kigozi je pobegnil pred nasilno mačeho. Zdaj prebira smeti in jih prodaja. Privošči si en obrok na dan. Noče biti kot drugi otroci, saj noče beračiti. Rad bi postal odvetnik in dober oče. Dolga bo še pot do sna (Miles to go before I sleep, Hanna Hovitie, Finska, 2015) pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je bila žrtev trgovine z ljudmi. Starši, ki niso bili njeni starši, so jo prodali v Francijo, nato so si jo države malo podajale sem in tja, dokler ni pristala na Finskem. Upa, da bo tu lahko začela znova. Ne ve več, kateri začetek je to. Vedno znova pa morata začenjati brata Kefaet in Selami, ki sta Ujetnika zakona (Trapped by Law, Sami Mustafa, Kosovo / Nemčija, 2015). Film je posnet v petih letih po podpisu zakona med Kosovom in Nemčijo ter drugimi državami EU o »prisilni reintegraciji«. Družino ločijo in brata pošljejo na Kosovo. Tu se na vse načine trudita urediti svoj status, a je boj z birokracijo marsikdaj že vnaprej izgubljen. Njuna ljubezen je glasba, rap in preko njega skušata dobiti vozovnico za Nemčijo. Ko jima že skoraj uspe, jima birokracija spet trešči vrata pred nosom. Film pripoveduje zgodbo brez sentimentalnosti, brez obtoževanja in poveličevanja njunih zgodb. Pove jo takšno, kot je. Enako sta zgodbo o Glasnikih povedali režiserki Helene Crouzillat in Laetitia Tura (Les Messagers, Francija, 2014). Priče se spominjajo poti prek Sahare do Maroka, od koder skušajo doseči španski enklavi Melillo in Ceuto. So glasniki vseh, ki so na tej poti umrli. In glasniki svojih usod in razmer.
Vsi se sprašujejo, ali smo sploh še ljudje, ali drug z drugim ravnamo človeško, ali smo nekateri zgolj predmeti v igri moči velikih, v kakšnem svetu živimo.
»Iz take snovi smo, kakor so sanje - in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«[2] Je res, sanjati je treba, a se je treba tudi zbuditi in sanje uresničiti. Pri tem pa pomagati tudi drugim pri uresničevanju njihovih sanj.



[1] Princip je isti, vse ostalo so podrobnosti. (iz Pesme o jednom petlu, Đorđe Balašević)
[2] Prospero v drami Williama Shakespearja Vihar.