My way

sobota, 17. junij 2017

Knjige, knjigice, za prebrat

Za poletno in malo manj poletno branje iz srca priporočam naslednje knjige:
Elif Shafak: Čast
Orhan Pamuk: Tiha hiša
Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok
Kadar Abdolah; Hiša ob mošeji

Čakajo pa me še:
Hella Hasse: Črno jezero
F, S, Fitzgerald: Mladi bogataš
Stephen King: Veliki pohod
Ciler Ilhan: Izgnanstvo
Arjan Pregl: O ženski, ki ni hotela z balkona
Anne Michaels: Ubežni delci
Aglaya Verweanyi: Zakaj se otrok v polenti kuha

Mikael Lindnord: Artur

Poleti bo malo manj gneče in malo več časa, da kaj zapišem o prebranih knjigah (cilju - dve knjigi na teden - težko sledim, priznam). Pa tudi kak film bo še padel (predvsem oni iz Kina otok).

četrtek, 18. maj 2017

Animal Liberation

ANIMAL LIBERATION

The dog says as of now he’s to be called
A fur-bearing quadruped
Because dog has a demeaning sound.
I’ll try to oblige, I’ve said
(But privately I often call him hound).

The cat says feline is now the proper word
And has more dignity than cat.
I don’t want her to feel insulted—
Anything but that.

They even say the big old tree  
Should be a woody plant instead;
Tree evokes the sound of saws,
Is offensive, not well meant, they said.
Woody plant is nothing very new
And tree sounds excluding from a bush’s point of view.
(This is what it’s all about:
The bushes mustn’t feel left out.)

Now the fur-bearing quadruped
Wants to change to canine
(Which as far as I’m concerned is fine),
Since the other designation never quite caught on.
It was too inclusive; it struck a jarring note;
There were objections from some foxes, a wolf pack and a stoat.
The cat has meanwhile moved on to another thing,
To felis domesticus, which is Latin and has a certain ring.  
        
I went to sit down under the woody plant
In a sort of mental fog             
And noticed that the—whatever—
Still ate from the bowl marked DOG.
I’m getting used to the new terminology, but
Now he says he’s going to reclaim mutt.

                                                                —Sarah Lawson



Published in The Interpreter’s House 2012

petek, 03. februar 2017

Kurc, pa kaj

Ja, saj vem, ne spodobi se grdo govoriti. Kaj šele grdo pisati. Da ne omenjam tega, da to potem še daš v javnost, da vsi vidijo tvojo nespodobnost. Z žajfo umit usta in s sirkovo krtačo zdrgnit prste, ki tole tipkajo. Ampak v zadnjem času sem doživela epifanijo. In ugotovila, da je to res edini recept, da se pobereš.

O tem, da sem delala čisto in popolnoma preveč, poskušala ugajati vsem, pa še komu zraven, da si nisem upala povedati, kaj mislim in kako čutim, me je pripeljalo do izgorelosti in težav s ščitnico. Zdravila so v tem primeru vredna zlata, da pomagajo vzpostaviti kemijo na pravo raven. Sem neizmerno hvaležna, da so mi dostopna. Hormoni so se morali postaviti na svoje mesto in začeti normalno funkcionirati, da sem lahko začela funkcionirati tudi jaz. Ampak to je bilo še daleč od tistega, kar bi jaz rada bila.

Pa sem se potegnila za uhlje, se zbrcala v ta zadnjo in si prav ostro zaukazala, da naj pazim nase. Pa sem. Telefon je po določeni uri izklopljen za službene reči, maile izgnoriram (saj tudi, če kdo kaj hoče od mene ob devetih zvečer, lahko po mojem počaka do jutra; če pa ne, pa bohpomagi, jaz ne morem). Zvečer brez slabe vesti gledam serije in filme, pa berem. Čez dan pa, ko delam, delam, ko sem zunaj s kužki, sem pa zunaj s kužki. Med delom si ne dovolim več toliko bluzenja, med sprehodom pa sem na sprehodu. V vsak dan poskušam umestiti nekaj tistega, kar rada počnem in kar me sprošča. Sem spada tudi pisanje, zato vas bom zdaj pogosteje zasipala s prispevki na blogu. Počasi tudi razmišljam o uresničevanju večjih želja; ker sem malo vraževerna, bom o tem pa kdaj drugič.

Odložila sem tudi nekatere obveznosti, ki so mi črpale energijo in me utrujale, tako da nisem mogla uživati v lepih trenutkih tega dela. Včasih je treba prekiniti, obdržati lepe spomine in iti naprej, gotovo bo prišlo kaj ravno tako lepega nasproti. Prepričana sem v to.


Če mi kaj ne uspe, pa si rečem – kurc, pa kaj, pa drugič. Če se potrudim, pa mi vseeno ne uspe tako, kot si želim, ponovim mantro. Pomembno mi je samo to, da sama pri sebi vem, da sem dala vse od sebe v danih pogojih.  V bistvu mi je čedalje bolj pomembno moje mnenje. In čedalje raje sem sama s sabo. In potrebujem čedalje več miru in samote, da se lahko potem družim in delam z drugimi. Tako se mi ta trenutek zdi prav. In je dobro tako.

nedelja, 20. november 2016

Moj 20. Liffe

Liffe je sinonim za november. In november za Liffe. Letošnjega sem čakala še posebej nestrpno, saj je bil letošnji festival že moj 20. po vrsti. Na to dolgotrajno razmerje sem kar zelo ponosna. In prav je tako.
Kljub tej lepi obletnici se letos zame Liffe ni začel preveč prijazno. Zaradi logističnih težav so nekateri filmi, med katerimi sta bila dva, ki sem ju prevedla jaz, zamujali v Ljubljano. In so jih malo prestavljali. Film Prikazen (Fantasma, Lisandro Alonso, 2006) pa je bil v celoti odpovedan. Kar je škoda. Morda nam ga pa bo uspelo videti ob drugi priliki. Ampak težave so bile manjšega obsega, nič takšnega, česar odlična ekipa ne bi mogla rešiti.
Poleg Prikazni sem prevedla film Posebna znamenja: nobeno letošnjega gosta Jerzyja Skolimowskega. Film je posnel v študentskih letih in se z njim prebil med resnejše filmske ustvarjalce. Film govori o mladeniču, ki ga igra kar Skolimowski sam, ki se izogiba služenju vojaškega roka in se zateka v študij ihtiologije. Ko nekako ugotovi, na fakulteti mu pri tem pomagajo, da nekako diplomiral ne bo, mora v vojsko. Jutri. Zato malo bluzi in se druži s kolegi. Portret fanta na koncu mladosti in na pragu odraslosti. Zanimivo, čeprav na trenutke rahlo narkotično. Prvi sklop kratkih filmov, ki nam je prinesel tudi zmagovalca, film Figuro (Figura, Katarzyna Gondek, 2015) nam je postregel tudi s filmi Konec je s puberteto, kjer dvojčici, ena je depresivna, druga pa anoreksična, vstopata v svet seksualnosti. Rože in riti. Film, kjer skupaj z nekim moškim, gledamo rože in riti. Nočna ptica Špele Čadež (katere film Boles je absolutno imeniten) je duhovita pripoved o jazbecu, ki se naje prezrelega sadja. In je malo zmeden. Patrulja ugotovi, da ni ravno mrtev, ampak samo rahlo pijančkan. Duhovito in lepo. 9 dni skozi moje okno v Aleppu je videodnevnik vojne v eni ulici. In osebno pričevanje o poteku vojne v Siriji na mikroravni. Grozljiva dolina je lepa animacija o bitki med vojno, ki jo pripovedujeta lutki v muzeju. Kung Fury pa je parodija na 80. leta 20. stoletja. Prvič po dolgem času mi je bilo všeč, da sem odraščala v tem desetletju, da sem se lahko krohotala šalam v tem filmu. Čeprav je film na trenutke trapast, je vendarle zelo duhovita parodija na policijske serije, sentiš nadaljevanke, reklame in računalniške igrice. Pa še nekaj prevajalskih orehov sem morala streti ob tem. Upam, da uspešno.
Podnaslavljala pa sem precej filmov. Učiteljico, Čas za pozabo, Zadnjo kinopredstavo, Pesem somraka, Slava, Ranjena srca, Končni obračun, Nenaravno Osebna stilistka in Preobrazba. Nekaj filmov tudi večkrat. Med temi filmi bi posebej izpostavila Pesem somraka (Sunset Song, Terence Davies, 2015). Kruta zgodba o dekletu, ki odrašča v prelepi okolici Aberdeena ob krutem očetu v krutem svetu. Ta ji najprej vzame mamo, nato še očeta. Poroči se in živi na kmetiji. Mož odide v vojno, a ga zaradi dezerterstva ustrelijo. A ona kljub vsemu pokončno nadaljuje svojo pot. Film, ki bi si ga morali ogledati, ko nas prime, da bi se smilili sami sebi. Na drugem mestu pa je Preobrazba (Transfiguration, Michael O'Shea, 2016). Film o Milu, ki živi s starejšim bratom v nevarni soseski. Oprime se zgodb in filmov o vampirjih (punco pelje gledat Nosferatu). Prepričan je, da je vampir tudi sam. A ko več časa preživlja z dekletom, pozabi na svoje krvosesne pohode. Edino, česar se lahko oprijema, je vampirski kodeks, če temu lahko tako rečemo. A tudi ta mu ne pomaga v krutem svetu, kjer živi. Tudi Osebna stilistka (Personal Shopper, Olivier Assayas, 2016) me je prijetno presenetila. Film o nadnaravnih silah, o povezanosti dvojčkov, kjer se ves čas sprašujemo, ali kaj obstaja onkraj smrti. Čeprav se zdi, da se morda malo vleče, je vendarle zaključek presenetljiv.
Nagrade so podeljene. Letos se z njimi v celoti strinjam, saj so to filmi, ki jih je treba videti. Pa še kakšne tudi. Poleg veliko odličnih filmov, ki sem jih videla po službeni dolžnosti (niti enega nisem šla gledat v dvorano, zato se javno brcam v ta zadnjo in si resno ukazujem, da si nekatere od filmov nujno moram ogledati kasneje), sem ponovno srečala ogromno finih ljudi, s katerimi sem kramljala o tem in onem (filmu, kakopak). Posebej vesela pa sem bila dveh človečkov. Blasts from the past. Lepo je bilo po približno 100 letih videti svojo učiteljico s tečaja angleščine. Spomin za obraze in imena ni zatajil, kar me nadvse veseli. Pa moj učenček iz časov, ko sem učila v osnovni šoli, me je tudi presenetil, saj ima še vedno obesek za ključe, ki sem mu ga podarila za uspeh na tekmovanju (pa tudi zato, da bi se nehal igrati z mojim, hihi).

Prosta nedelja je prišla še kako prav, da sem zajela sapo za nove podvige. Eden me čaka že naslednji teden – Knjižni sejem. Se vidimo!

četrtek, 23. junij 2016

Iz take snovi smo, kakor so sanje …

 Pravkar se je končal 7. festival migrantskega filma, ki je postregel s kar nekaj težko pričakovanimi celovečerci in kratkimi filmi. Ti niso prav v ničemer zaostajali za svojimi daljšimi brati, so pravi biserčki izbrušenih in lepo prikazanih zgodb.
Film je otvoril film starega znanca festivalov, prijatelja Kino Otoka, Želimirja Žilnika Destinacija Srbistan (Destinacija Serbistan, Srbija, 2015). V njem sledimo zgodbam migrantov, ki prihajajo od vsepovsod in jih pot zanese v Srbijo. Srečujejo se z birokratskimi preprekami, hudimi zlorabami osnovnih človekovih pravic, razčlovečenjem in bedo nasploh. Na osebni ravni je za migrante gotovo najbolj boleče spoznanje, da niso prišli v obljubljeno deželo, ampak je beda v Evropi v bistvu dokaj podobna njihovi bedi. »Princip je isti, sve su ostalo nianse[1],« poje Balašević. To ugotavljajo na svoji poti tudi migrantje. Odločajo se vsak po svoje. Nekdo kupi hišo ob meji, da bo lahko kasneje odšel naprej. Nekdo bo ostal v azilu, da bo premislil, kako naprej. Nekdo pa bo odšel naprej in sledil sanjam.
Sanjam so sledili tudi trije prijatelji v kratkem filmu Katar (Quatar, Ognjen Petković, Srbija, 2013). Natakar, pleskar in ekonomist si želijo boljši svet. Vsak dan se srečujejo v baru in sanjajo. Svojim sanjam tudi sledijo, a jim ne uspe. Spet se srečujejo v isti gostilni. Vse je ostalo isto, samo vlada se je zamenjala. Za sanjami je iz Slonokoščene obale v Kanado odšla tudi Monifa Toure (Dva svetova, Deuy mondes, Jorge Victoria, Kanada, 2014). Vsak dan kliče mamo in ji pripoveduje, kako uspešna je, želi si, da bi bila mama nanjo ponosna. A ji mora kmalu sporočiti žalostno novico, da ji niso odobrili azila. Številne Filipinke so se za sanjami odpravile v Hong Kong, da bi tam delale kot služkinje. Poklic služkinja (Profession domestique, Julien Brygo, Francija, 2015) je namreč v Hong Kongu mnogo bolje plačan. Delajo po 16 ur na dan, ne morejo si urediti bivališča, po izteku pogodbe morajo oditi iz države v 14 dneh. Plačajo jih minimalno, a ta denar gospe pošiljajo domov. Kako jim uspe? Težko. Njihov denar je težko prislužen, prav tako grenak je Smetiščni denar (Trash cash, Wilberfoce Muzahura, Uganda, 2014). John Kigozi je pobegnil pred nasilno mačeho. Zdaj prebira smeti in jih prodaja. Privošči si en obrok na dan. Noče biti kot drugi otroci, saj noče beračiti. Rad bi postal odvetnik in dober oče. Dolga bo še pot do sna (Miles to go before I sleep, Hanna Hovitie, Finska, 2015) pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je bila žrtev trgovine z ljudmi. Starši, ki niso bili njeni starši, so jo prodali v Francijo, nato so si jo države malo podajale sem in tja, dokler ni pristala na Finskem. Upa, da bo tu lahko začela znova. Ne ve več, kateri začetek je to. Vedno znova pa morata začenjati brata Kefaet in Selami, ki sta Ujetnika zakona (Trapped by Law, Sami Mustafa, Kosovo / Nemčija, 2015). Film je posnet v petih letih po podpisu zakona med Kosovom in Nemčijo ter drugimi državami EU o »prisilni reintegraciji«. Družino ločijo in brata pošljejo na Kosovo. Tu se na vse načine trudita urediti svoj status, a je boj z birokracijo marsikdaj že vnaprej izgubljen. Njuna ljubezen je glasba, rap in preko njega skušata dobiti vozovnico za Nemčijo. Ko jima že skoraj uspe, jima birokracija spet trešči vrata pred nosom. Film pripoveduje zgodbo brez sentimentalnosti, brez obtoževanja in poveličevanja njunih zgodb. Pove jo takšno, kot je. Enako sta zgodbo o Glasnikih povedali režiserki Helene Crouzillat in Laetitia Tura (Les Messagers, Francija, 2014). Priče se spominjajo poti prek Sahare do Maroka, od koder skušajo doseči španski enklavi Melillo in Ceuto. So glasniki vseh, ki so na tej poti umrli. In glasniki svojih usod in razmer.
Vsi se sprašujejo, ali smo sploh še ljudje, ali drug z drugim ravnamo človeško, ali smo nekateri zgolj predmeti v igri moči velikih, v kakšnem svetu živimo.
»Iz take snovi smo, kakor so sanje - in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«[2] Je res, sanjati je treba, a se je treba tudi zbuditi in sanje uresničiti. Pri tem pa pomagati tudi drugim pri uresničevanju njihovih sanj.



[1] Princip je isti, vse ostalo so podrobnosti. (iz Pesme o jednom petlu, Đorđe Balašević)
[2] Prospero v drami Williama Shakespearja Vihar.

ponedeljek, 06. junij 2016

Filmi na Kino Otoku 2016

Na letošnjem festivalu je bilo ogromno filmov. Vedno obkrožim tiste, ki bi jih rada videla. Tu bi bilo mogoče bolj pregledno, če bi obkrožila tiste, ki lahko počakajo za kdaj drugič. Ker je bilo v prvi vrsti delo, sem si lahko ogledala le nekaj filmov, za druge pa bom romala v Kino Dvor in jih pogledala.

Prvi film, ki sem ga videla, je bil Čisto pravi gusar (Anton Tomašič, Jugoslavija, 1987). Če povem po pravici, sem prav komaj čakala. Prav imenitno si ga je bilo ogledati po skoraj 30 letih. In videti vse ta znane v mlajših letih J. Pa Kreslina brez klobuka. Ampak pesmico pa še vedno znam, sem bila kar malo važna. Na projekciji so se nam pridružili tudi Marko Miklavič alias Peter, Marcel Buh in Jure Pervanje in se potem pogovorili z malčki. Te je sicer bolj očaral namizni nogomet, ampak vendarle.

V imenu ljubezni (Per amor vostro/Anna, Giuseppe M. Gaudino, 2015) je film o Anni. Kot deklica je bila precej svojeglava, polna energije. Starši jo zato pustijo v poboljševalnici pri nunah. Odraste v predano mamo in ženo, ki prenaša udarce usode in moža. Dela na televiziji, igralcem piše na velike liste besedilo, ki ga morajo znati. Snemajo žajfnice in tam ji uspe vsaj za nekaj časa pobegniti iz krutega sveta. Ko pa se zanjo zanima glavni igralec, lokalni lepotec, je pa sploh v devetih nebesih. Bolj ko se ji zapleta življenje doma, bolj je srečna z njim, dokler … Ja, nič, kar v kino pa film gledat. Zgodba, ki se zdi nadvse klišejska na prvo branje, to niti ni. Predstavljena je z zanimivo mešanico petja, barv oz. njihove odsotnosti in strasti. Ljudi v Neaplju vodijo močne strasti.

Gora (Mountain, Yaelle Kayam, 2015) je izraelski film, ki govori o stiskah osamljene ortodoksne judinje, ki živi na Oljski gori, vzpetini pri Jeruzalemu, ki ima za Jude močan pomen. Dogaja se ji nič, skrbi za otroke in čaka moža. Ko ta pride domov, je niti povoha ne. Študira in poučuje. Obupana trenutke zadovoljstva najde v cigaretah in sprehodih po pokopališču. Tudi ponoči. Nekoč ugotovi, da se na gori zbirajo prostitutke in prekupčevalci z mamili. Pa se ji življenje začne odvijati v drugo smer. Izraelske filmske produkcije sploh ne poznam. Zato je zelo dragoceno, da lahko vsaj s kakšnim filmom pokukam, kaj počnejo.

Pot (Yol, Şerif Gören, Yılmaz Güney, 1982) je skoraj legendarni (in najbolj nagrajeni) kurdski film, ki ima za sabo močno zgodbo. Režiser je bil namreč med nastajanjem filma v zaporu, film je nastal po njegovih natančnih napotkih. Spremljamo pet pogojno izpuščenih zapornikov, ki se za teden dni vrnejo domov in se srečujejo vsak s svojimi demoni. Spremljamo kruto turško družbo, ki jo še podčrtava kruta pokrajina. In režiserjeva zgodba. Za pogledat in premislit.

Valovanja oziroma pregled sodobne italijanske animacije so nastala v sodelovanju s festivalom Piccolo festival d'animazione in društvom Viva Comix. Spremljali smo 17 filmov v skupni dolžini enega celovečerca. Priznati moram, da pri nekaterih filmih res nisem čisto razumela poante. Ne vem, ali me že heca emšo ali kaj je bilo krivo, ampak res ni šlo. Mislim pa, da me je tale pregled ravno toliko zintrigiral, da bom kratke filmčke, in animacije med njimi, spremljala še naprej. Morda pa najdem tudi med kratkimi filmi kak dragulj. Ali pa več njih.

Film Sence pozabljenih prednikov (Teni zabitih predkov/Shadows of Forgotten Ancestors, Sergej Paradžanov, 1965) ima tudi skoraj kultni status. Režiser je poleg tega filma posnel še fSajat nova štiri leta kasneje. Kasneje je večino časa preživel v zaporu, saj se ni prilagajal nekim normam in ni mislil tako, kot naj bi. Posnel je film o Ivanu in Marički, ki živita nekje v odročnih Karpatih, kjer živi ljudstvo Huculov. Ivan se zaljubi v Maričko. Gre za eno tistih ljubezni od vedno za vedno. In življenje po smrti enega od partnerjev. V ospredju pa je pokrajina, obleke, običaji … Skorajda bi lahko rekli, da gre za etnološki prikaz življenja v gorah. Sicer film niti ni preveč barvit, sem in tja ga podčrtajo močne barve. V ospredju je predvsem kričeče rdeča, morda za las manj je močno rumene. Film bi si morala gotovo ogledati večkrat, da bi lahko opazila še ostalo, kar sem ob tem ogledu spregledala. In si ga tudi bom. Zdaj sem uživala v neobremenjenem ogledu, na čudovitem trgu ob brnenju projektorja (film je bil predvajan iz originalnega 35 mm filma).


Za konec pa sem pustila češnjo na torti. Alina Marazzi in njena filma Za eno samo uro s teboj (Un' ora sola ti vorrei/For One More Hour with You, 2002) in Tudi vrtnice hočemo (Vogliamo Anche Le Rose/We Want Roses Too, 2007). Prvi film je avtobiografski. Marazzijeva je izgubila mamo, ko je imela 7 let. V filmu skozi dnevniške zapiske in pisma prijateljici Sonji, možu in njej, vse to bere režiserka, spremljamo njeno življenje, diagnozo in smrt. Niti predstavljati si ne moremo, kakšno pot je morala prehoditi ob prebiranju pisem in dnevnikov svoje mame, ob gledanju družinskih filmov. In koliko moči je morala zbrati, da je lahko pregledala vse, se soočila z videnim. In koliko ljubezni, da je lahko naredila tako nežno pripoved o svoji mami. Kljub temu da je to osebna pripoved, nakazuje številna, še vedno aktualna vprašanja – o duševnih boleznih, o vlogi ženske v družbi … Na slednjega odgovarja z drugim filmom. Glas v filmu je dala ženskam, aktivistkam in tistim, ki so za feminizem že slišale, a ker gibanje ni še prišlo do njih, se bodo lepo podrejale možem. Zgodbo ilustrirajo številne animacije in začinijo reklame iz sedemdesetih let. Film ponuja številne odgovore, prikaže različne vidike, ilustrirajo ga anekdote in podčrta glasba. Oba filma imata močno zgodbo in lepo podobo. Mene se je močno dotaknil še posebej prvi film, po ogledu drugega pa sem prepričana, da je Marazzijeva res mojstrica pripovedovanja zgodb skozi film. Enostavno imenitno. 

Kino Otok 2016

Po devetih letih sem se spet prijavila na Kino Otok. Pri prvih nekaj izdajah sem sodelovala kot prevajalka, zdaj pa prvič kot nekaj drugega. Dali so me v ekipo rotacija, kar pomeni, da sem bila vsak dan nekaj ur dekle na klic. Dobesedno J. Kdor me je rabil, me je poklical, da sem potem šibala tja in opravila nalogo. Zato so nam rekli tudi runnerji. No, tu bi se lahko malo pritožila. Moje noge so se namreč odločile, da bodo štrajkale in so zatekle. In čevelj je rekel, da me bo ožulil. Ker ve, da slabo slišim, je to ponovil večkrat. Tako da nisem ravno šibala, ampak krevsala. Naloge pa so bile le opravljene.

Prvo noč je deževalo. Oz. se je uscalo za slabo uro. Moj šotor se je odločil, da mi bo prijala blatna kopel. Zjutraj sem sicer imela kak argument ali tri proti, ampak to ga ni kaj dosti motilo. Tudi nekaj drugih šotorov je menilo, da je prvi teden v juniju primeren za gojenje rib in plemenitih plesni. Nismo se dali, ampak smo kolektivno zmagali, kljub temu da je dež nekajkrat izvedel prav nesramno diverzijo.

V prostem času je večina ždela po dvoranah in gledala filme. Odlične filme. In se tam pogovarjala z ustvarjalci filmov. Kino Otok je namreč festival, kjer ni rdečih preprog, je le leteča preproga, kjer je veliko prostora za vse nas in veliko časa za pogovor o filmih. Ustvarjalci filmov pa so na festivalu tudi zato, da jih pocukamo za rokav in z njimi poklepetamo. Po projekciji se je ta večina preselila na prosto in klepetala o filmih dalje. Imenitno, da lahko ves dan čvekaš o filmih in jih gledaš, pa nisi čisto nič čuden, ampak tak kot ostali. Res luksuz.

Spoznala sem ogromno prijetnih ljudi in z njimi preživela kar nekaj časa. Pri tem sem okrepila trebušne mišice, saj se že dolgo nisem tako imenitno nasmejala. In načvekala. Seveda sem pogrešala ta rdeča in ta črna. Zato so pa nasrkali dva psa – Karla in Ota – ter kampski muc Jeanette the Cat, ki je prišla s svojo podanico prostovoljit na Otok.


Vesela sem, da sem bila del letošnje ekipe. Upam, da se vidimo naslednje leto na 13 izdaji Kina Otok. Upam pa, da tudi že kaj prej.