My way

petek, 03. februar 2017

Kurc, pa kaj

Ja, saj vem, ne spodobi se grdo govoriti. Kaj šele grdo pisati. Da ne omenjam tega, da to potem še daš v javnost, da vsi vidijo tvojo nespodobnost. Z žajfo umit usta in s sirkovo krtačo zdrgnit prste, ki tole tipkajo. Ampak v zadnjem času sem doživela epifanijo. In ugotovila, da je to res edini recept, da se pobereš.

O tem, da sem delala čisto in popolnoma preveč, poskušala ugajati vsem, pa še komu zraven, da si nisem upala povedati, kaj mislim in kako čutim, me je pripeljalo do izgorelosti in težav s ščitnico. Zdravila so v tem primeru vredna zlata, da pomagajo vzpostaviti kemijo na pravo raven. Sem neizmerno hvaležna, da so mi dostopna. Hormoni so se morali postaviti na svoje mesto in začeti normalno funkcionirati, da sem lahko začela funkcionirati tudi jaz. Ampak to je bilo še daleč od tistega, kar bi jaz rada bila.

Pa sem se potegnila za uhlje, se zbrcala v ta zadnjo in si prav ostro zaukazala, da naj pazim nase. Pa sem. Telefon je po določeni uri izklopljen za službene reči, maile izgnoriram (saj tudi, če kdo kaj hoče od mene ob devetih zvečer, lahko po mojem počaka do jutra; če pa ne, pa bohpomagi, jaz ne morem). Zvečer brez slabe vesti gledam serije in filme, pa berem. Čez dan pa, ko delam, delam, ko sem zunaj s kužki, sem pa zunaj s kužki. Med delom si ne dovolim več toliko bluzenja, med sprehodom pa sem na sprehodu. V vsak dan poskušam umestiti nekaj tistega, kar rada počnem in kar me sprošča. Sem spada tudi pisanje, zato vas bom zdaj pogosteje zasipala s prispevki na blogu. Počasi tudi razmišljam o uresničevanju večjih želja; ker sem malo vraževerna, bom o tem pa kdaj drugič.

Odložila sem tudi nekatere obveznosti, ki so mi črpale energijo in me utrujale, tako da nisem mogla uživati v lepih trenutkih tega dela. Včasih je treba prekiniti, obdržati lepe spomine in iti naprej, gotovo bo prišlo kaj ravno tako lepega nasproti. Prepričana sem v to.


Če mi kaj ne uspe, pa si rečem – kurc, pa kaj, pa drugič. Če se potrudim, pa mi vseeno ne uspe tako, kot si želim, ponovim mantro. Pomembno mi je samo to, da sama pri sebi vem, da sem dala vse od sebe v danih pogojih.  V bistvu mi je čedalje bolj pomembno moje mnenje. In čedalje raje sem sama s sabo. In potrebujem čedalje več miru in samote, da se lahko potem družim in delam z drugimi. Tako se mi ta trenutek zdi prav. In je dobro tako.