My way

sobota, 01. julij 2017

FILMI


Že kar nekaj časa je od festivala Kino Otok. No, tudi od Festivala migrantskega filma je minil že kak teden. Saj se osramočeno zaziram v svoj popek in momljam, da ne bom več tako pozna, ampak kaj, če … (vstavi izgovor po želji).

No, pa pojdimo najprej na prvi festival, na izolski Kino Otok – Isola cinema. Tam sem si letos ogledala cela dva filma, ampak sta bila ta dva imenitna. Film Velikani (Léa Fehner, Francija, 2015, 144 min) pripoveduje o potujoči gledališki skupini, v kateri vlada strast. Strastno se prepirajo, ljubijo, pogovarjajo, uprizarjajo igre … Največji velikani so njihovi egi, ki pogosto pridejo na plan, a se tudi umaknejo. Živahna zgodba je na momente grozljiva, tragična, trenutek na to pa nadvse ganljiva. Med igralci je tudi par. On starejši, ki ima iz prve zgodbe sina, ki je umrl zaradi levkemije. Ona mlajša, noseča. Pričakujeta sina. Njega to vrže iz tira, odpravi se k bivši ženi (gledališko pleme seveda ne ve, kam ga je odneslo, morda se je »usral«), kjer se pomenita o izgubi. Zdajšnje dekle medtem rodi zdravega fantka. Ko sestra pride iz porodne sobe rekoč, da lahko oče pride v sobo, se tja odpravi celo pleme, kljub temu, da so si še pred kratkim preklinjali prednike do opic. Ko je treba, stopijo skupaj. Ko se odtihotapijo iz porodnišnice in zapuščajo kraj zadnjega nastopa, se jim pridruži tudi ata. Morda se bere pocukrano, a ni. Ostane prijeten občutek domačnosti in topline. Ter zavedanje, da si družino izbiramo sami, kri ni vse.

Kaisin čudežni gozd (Kuun metsän Kaisa/Kaisa’s Enchanted Forest, Katja Gauriloff, Finska, 2016, 84 min) je dokumentarec o Laponcih. Gre za kroniko prijateljstva med Kaiso in pripovedovalcem, med Laponko in Angležem. Mater familias Kaisa pripovedovalca posvoji, pri njih živi precej časa. Med drugo vojno se mora vrniti v Anglijo in zapustiti dom na severu Finske. Laponce potem preganjajo sem in tja. Omogočijo jim novo bivališče, pripovedovalec pa jim pomaga do živine in hišk, kakršne so poznali. Tudi tu gre za pomen plemena in medsebojne pomoči, tudi če nisi povezan s krvjo.


Film V tranzitu (En transito, Oskar Tejedor, 2016, 87 min) je bil prikazan na Festivalu migrantskega filma. Prikazuje realnost žensk, mater, soprog, ki se iz južne Amerike odpravijo v Evropo delat, da bi preživljale svoje družine. Prikazani so odnosi na daljavo. Z otroki, partnerji, starši. Saj vemo, da je hudo, ampak ko vidiš ženske, ki ne vedo, kako so njihovi otroci, o čem razmišljajo, kaj počnejo, kaj imajo radi, te pa vseeno stisne. Ampak se navadijo. Ni jim lahko, gre pa. Nekateri celo pravijo, da se zdaj, ko so mame odsotne, celo več pogovarjajo in se bolj poslušajo. Najbrž je res treba iti daleč, da se zbližamo.

Tri so lepe reči, zato naj bo to za zdaj dovolj. Več pa kmalu.